Nevrodiverziteta in ustvarjalnost kot Po MOč z umetnostjo
Nevrodiverziteta je izraz, ki se uporablja za spodbujanje nevrološke enakosti. Koncept je preprost; vsi ljudje obstajamo v spektru naravnih nevroloških variacij in vse variacije je treba sprejeti, slaviti in podpirati, namesto da bi jih obravnavali kot motnje ali pomanjkljivosti.
Večina ljudi pristane nekje na sredini spektra nevrodiverzitete; ti ljudje so večina in so zato "tipični", "nevrotipični" ali "tipično misleči". Vsi z izrazitejšimi nevrološkimi razlikami (dispraksija, disleksija, motnja pozornosti in hiperaktivnost, diskalkulija, avtizem, Tourettov sindrom, senzorne občutljivosti, poškodbe možganov... ter vsi, ki jih običajno tipični označujejo z besedami, kot so neurejen, pomanjkljiv, invalid itd.), sodijo po mnenju tipičnih na zunanje robove spektra človeških variacij.
Po mnenju strokovnjakov, ki s praksami in modeli potrjujejo nevrodiverziteto so ti posamezniki - nevrodivergentni in enako pomembni, enakopravni in dragoceni kot vsi drugi.
V realnem življenju pa to ne drži vedno. Večina tipičnih strokovnjakov še ni dovolj informirana o paradigmi nevrodiverzitete in so njihove obravnave nevrodivergentnih ljudi diskriminatorne.
Izraz nevrodiverziteta je nastal v poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so aktivisti za nevroenakost (od katerih so bili mnogi sami divergentno misleči) začeli to družbeno aktivistično gibanje.
Gibanje spodbuja zamisel, da je potrebno nevrološke razlike priznati in spoštovati kot družbeno kategorijo, enakovredno spolu, etnični pripadnosti, spolni usmerjenosti ali drugačni oviranosti.
Ker so nevrološke razlike večinoma nevidne, je bilo težko (in je še) prepričati tipično populacijo, da so te razmere realne.
Zagovorniki nevrodiverzitete nasprotujejo zastarelim izobraževalnim in družbenim strukturam, ki ovirajo ljudi, in si prizadevajo povečati razpoložljivost programov, osredotočenih na vključevanje, nastanitev, podpornih in komunikacijskih tehnologij, poklicnega usposabljanja in podpore za neodvisno življenje za ljudi, ki ne ustrezajo nevrotipičnemu kalupu.
Družbene strukture in norme so ustvarjene z upoštevanjem tipičnega pogleda na svet, kar vsakogar z drugačnim pogledom na svet samodejno postavlja v slabši položaj. že samo zaradi tega, ker je pripadnik manjšine.
Nevrodivergentni ljudje so redko sprejeti in podprti, da lahko živijo, kot se jim zdi primerno. Večkrat so pod pritiskom ali prisiljeni, da se prilagodijo psihiatričnim idealom ali splošno ustvarjenim in sprejetim predstavam o normalnosti.
Na srečo je nedavni napredek v tehnologiji začel razkrivati razlike v anatomiji in delovanju možganov, ki jih prej ni bilo mogoče zaznati ali videti. Dandanes lahko nevrologi prepoznajo te oprijemljive biološke variacije s študijami slikanja možganov. Z napredkom tehnologije bo morda več zdravstvenih delavcev (in drugih sodelujoćih strokovnjakov) lahko prepoznalo te notranje variacije, ozaveščalo, da gre za biološka stanja, ter razblinilo mite in stigme.
Ker se nevrodivergentni ljudje v vsakodnevnem življenj soočamo z diskriminacijo, ableizmom in nam to povzroča stres, je najboljše kar lahko naredimo, da aktivno poskrbimo zase. Življenje je dinamičen in nenehno razvijajoč se proces, ki vključuje krmarjenje med različnimi dogodki, ovirami in prehodi.
Kaj ima ustvarjalnost pri tem?
Kot nevrodivergentno socialno delavko, me zanimajo potencialne koristi neverbalnih in implicitnih tehnik, nevro-podpornih strategij za posameznike vseh starosti. Medtem ko so, jezikovno temelječi in večinoma kognitivni pristopi glavna središča psihoterapije, večina ljudi z nevrodivergenco potrebuje različne pristope. Ko gre za nevrodivergenco, so ekspresivne in senzorične metode eden od načinov za prilagoditev željam in prednostim ljudi.
Po Moč z umetnostjo je ena izmed tehnik, kjer z uporabo katerega koli ustvarjalnega medija (risanje, slikanje, gibanje, ples, igre vlog, glasba, fotografija...) lahko krepim(o) svojo notranjo moč, lahko ozavestim(o) svoje misli, občutke, raziščemo svoje miselne programe in se odločam(o) o tem kam bom(o) usmerjala(li) svojo energijo. Raziskujem(o) svoje ideje in izkušnje.
Teorija pravi, da umetnostni terapevti lahko opazijo vzorce v mislih in občutkih ljudi tako, da iščejo ponavljajoče se simbole ali teme v njihovih ustvarjalnih prizadevanjih. Ti vzorci lahko zagotovijo pronicljive informacije o ponavljajočih se življenjskih temah, nerešenih konfliktih in osnovnih težavah.
Proces stalnega učenja o sebi – vključno s svojimi vrednotami, prepričanji, občutki, motivi in identiteto – je znan kot samooraziskovanje. Rezultat samoodkrivanja je pogosto osebni razvoj, povečano samozavedanje ter bolj izpolnjujoč in pristen obstoj.
Umetnost lahko deluje kot ogledalo, ki nam odseva jedro naših občutkov, ciljev in idej. Skozi naš ustvarjalni proces projiciramo svoj najgloblji jaz na platno, rezultat pa je vizualna upodobitev naše notranje pokrajine.
Simboli, ki jih uporabljamo, in načini, na katere jih uporabljamo, imajo globoke pomene in pogosto delujejo kot most med zavestjo in podzavestjo. Umetniški simboli in metafore lahko zgovorno sporočajo občutke in izkušnje, ki jih je morda težko artikulirati z besedami, in ponujajo edinstveno pot do osebne rasti.
Terapevti kreativnih umetnosti so izobraženi v terapevtsko kulturo, ki daje prednost posebnim načinom izražanja, doživljanja in upoštevanja somatskih izkušenj, medosebnih odnosov, komunikacije in čustev. Razumevanje človeških odnosov in komunikacije v okviru »normalnega« pa lahko ustvarja privilegiran položaj za tiste, ki so nevrotipični.
Ta nevidni privilegij postavlja tiste zunaj »normalnega« kot neveljavne, kar pogosto vodi v diskriminacijo.
Da bi presegli diskriminacijo in potrdili nevrodivergentnost, se na naših delavnicah povezujemo v manjše skupine v katerih spoznavamo, kako doživljamo čustva, na drugih delavnicah pa se učimo o samozagovorništvu, zagovorništvu, nevrodiverziteti...
Delo znotraj nevrodivergentno-potrjujočega okvira pomeni sprejemanje drugačnosti in omogočanje kreativnega raziskovanja drugega, da se lahko izrazi.
To pomeni krepitev njihovega glasu in perspektive, učenje od njih in z njimi. To omogoča odmik od kliničnega modela k pristopu sopreiskovanja.
Na naših delavnicah imajo nevrodivergentni ljudje možnost komuniciranja z gibanjem, igranjem, kretnjami, ritmi, zvoki in vokalizacijami, če omenimo le nekatere. Ker so telesne izkušnje različne in ne le besede, ljudje s tem prehodom pogosto odkrijejo resonančen način sporočanja občutkov, čustev in misli.
Gibanje, ritem, zvok, igre, igranja in/ali ustvarjanja podob so povezana s senzorično obdelavo, vključno z vestibularnim delovanjem, propriocepcijo, eksterocepcijo, interocepcijo in gravitacijsko varnostjo. To spodbuja zavedanje čutov okusa, dotika, sluha, vida in vonja (eksterocepcija) ter notranji občutek (interocepcija).
Svoje okolice (propriocepcija) in svoje stabilnosti v njej (vestibularna funkcija in gravitacijska varnost) se zavemo skozi gibanje, ritem in igranje. Ta senzorna integracija in obdelava je ključnega pomena za resničnost nevrodivergentnih ljudi.
Viri:
"Cellular Dialogue", Rebecca Kamen, 2012. Article by Ellen Rolfes, "Portrait of a dyslexic artist, who transforms neurons into ‘butterflies.'" PBS. April 16, 2014, accessed February 1, 2017.
Ni komentarjev: