Avtistično maskiranje - 8. del delavnice samozagovorništvo, zagovorništvo

Maskiranje ali kamuflažo lahko opišemo kot skrivanje, prikrivanje ali zatiranje delov sebe, ki se drugim morda zdijo neobičajni, da bi se bolje ujemali z ljudmi okoli sebe. Ljudje to počnejo, ne da bi razmišljali o tem, da bi se povezali z drugimi ljudmi, vendar je to lahko škodljivo za duševno zdravje in dobro počutje ljudi.

Maskiranje je nezavedna strategija, ki jo vsak razvije za povezovanje z drugimi ljudmi že v zgodnjem otroštvu. V določeni situaciji je lahko koristna strategija. Vendar je za avtistične ljudi ta strategija lahko še posebej škodljiva za njihovo duševno zdravje zaradi obsega in zakoreninjene narave maskiranja. Maskirajo se, ker lahko čutijo pritisk, da se prilagodijo in skrijejo svoje avtistične lastnosti.

Maskiranje je lahko videti takole:

• zatiranje stimulansov
• skrivanje posebnega zanimanja
• posnemanje vedenja, kot je neverbalno vedenje 
• uporaba socialnih scenarijev za določene situacije
• izsiljevanje očesnega stika
• intenzivno notranje samonadzorovanje
• prevzemanje osebnosti druge osebe
• skrivanje stiske pred določenimi čutnimi dražljaji
• poskuša se skriti in se zliti in ne prispeva k pogovorom
• skrivanje svojih resničnih občutkov in čustev

Pogosto se ljudje ne zavedajo, da se maskirajo in pogosto gre za nezaveden odgovor na družbeno travmo.  Šele, ko začnejo razmišljati o tem, da so morda avtisti, spoznajo, koliko prikrivajo v vsakdanjem življenju.

  

Učinki maskiranja

Raziskave kažejo, da lahko maskiranje škodljivo vpliva na duševno zdravje ljudi, vključno s povečano tesnobo in depresijo. 

Maskiranje je naporno in napor prilagajanja svetu, ki razmišlja drugače, lahko privede do "izgorelosti" in krize duševnega zdravja. Poleg tega maskiranje onemogoča ljudem razviti svojo pravo identiteto in veliko ljudi ima občutek, da se ne poznajo. Da so upodabljali, kar mislijo, da bi morali biti, in ne poznajo sebe ter celo svojih resničnih prednosti kot tudi ne izzivov. 

Lahko vodi tudi do tega, da se ljudje počutijo socialno izolirane, kjer menijo, da nihče ne pozna njihove prave identitete, vključno z njimi samimi. Prikrivanje lahko tudi pomeni, da zdravstveni delavci morda težje prepoznajo avtizem, kar lahko privede do zgrešene diagnoze ali napačne diagnoze z drugimi boleznimi, kot so stanja duševnega zdravja.

Na 8. delu delavnice v društvu ASPI smo razmišljali in se pogovarjali o lastnem vedenju maskiranja ali kamufliranja. To nam lahko pomaga, da se bolje spoznamo in postanemo boljši zagovornik samega sebe. 

Pogovarjali smo se o okoliščinah v katerih se maskiramo, kako  se takrat počutimo, kaj lahko  naredimo v teh situacijah, o naših telesnih in čustvenih občutkih.

 

Koristno je začeti razmišljati o prepoznavanju našega maskirnega vedenja. Za začetek je lahko v pomoč vprašalnik o prikrivanju avtističnih lastnosti (CAT-Q).