Skrb zase (4. del): Kaj pomaga telesu po stresnem odzivu
Ko stres mine, telo še dolgo nosi njegov odtis.
Živčni sistem potrebuje čas, da se znova umiri, da “spusti alarm”, ki se je prižgal v trenutku napetosti ali preplavljenosti.
Za nevrodivergentne odrasle je ta proces lahko počasnejši – in to je v redu.
Ne gre za pomanjkljivost, ampak za način, kako naš sistem deluje.
Skrb zase po stresu pomeni: pomagati telesu, da se spet počuti varno.
1. Dihanje, ki umirja – a brez prisile
Veliko nas ne mara, ko kdo reče “samo dihaj”.
A če se k dihanju približamo nežno, brez pričakovanj, lahko res pomaga.
Namesto globokih vdihov (ki so lahko premočni) poskusi:
- podaljšati izdih – vdihni štiri sekunde, izdihni šest;
- ali si ponavljaj: “sem tu, zdaj, dovolj počasi.”
Če je dih pretežek, lahko premikaš telo (npr. zibanje naprej-nazaj ali počasni sprehod) – to je prav tako način dihanja v gibanju.
2. Telo potrebuje stik – ne nujno dotik
Po stresu ali meltdownu telo pogosto išče senzorično sidro.
To ni “razvajanje”, ampak fizična potreba po varnosti.
Lahko pomaga:
- ovijanje v odejo,
- stiskanje mehke blazine,
- topla kopel ali tuš,
- nežno zibanje,
- ples
- poslušanje ponavljajočega se zvoka (dež, morje, ventilator),
- nošenje oblačil, ki dajejo občutek pritiska (težja jopica, odeja, kapuca).
To niso “mali rituali”, temveč orodja za ponovno uravnavanje živčnega sistema.
3. Tišina in neobveznost
Po stresnem odzivu se pogosto pojavi utrujenost ali “megla v glavi”.
To ni lenoba – to je okrevanje.
Pomaga, če si dovoliš:
- nekaj ur brez zahtev in obveznosti,
- zmanjšan stik z drugimi, dokler se ne počutiš varno
- okolje z malo dražljaji (pridušena svetloba, tišina, znani vonji).
Če kdo vpraša, zakaj potrebuješ “toliko časa zase”, lahko mirno poveš:
“Telo potrebuje nekaj časa, da se spet umiri.”To ni opravičilo – to je resnica.
4. Rituali - strategije samoregulacije
Veliko nevrodivergentnih odraslih ima svoje načine, kako se pomirijo:
gledanje poznane serije, ponavljanje pesmi, risanje vzorcev, igre, branje, sestavljanje, narava.
Včasih so nas učili, da so ti rituali “ponavljajoči” ali “nezreli”.
V resnici pa so strategije samoregulacije, ki pomagajo telesu in umu, da se vrneta v ravnovesje.
Dovoljeno je, da si odrasel in da te pomirja nekaj, kar bi drugi imeli za “otroško”.
Pomembno je le, da te pomiri.
5. Sočuten notranji glas
Ko pride stres, se pogosto pojavi tudi notranja kritika: “spet sem preveč reagiral/a”, “drugi bi to zdržali”, “zakaj me to tako moti?”
V resnici pa si ravno takrat najbolj potreben/potrebna nežnosti, ne presoje.
Lahko si rečeš:
- “Moj živčni sistem dela, kar zna – poskuša me zaščititi.”
- “To ni moja napaka, to je moj način.”
- “Varen/varna sem. Diham. Lahko počivam.”
Vsak tak trenutek sočutja je del skrbi zase.
Skrb zase po stresu ne pomeni, da moramo biti ves čas mirni.
Pomeni, da znamo prepoznati, kdaj nas telo kliče, in se odzovemo z razumevanjem.
Ko si dovolimo počitek, nežnost in prostor, gradimo zaupanje vase – in to je najgloblja oblika samozagovorništva.
Je kompas, ki mi kaže, kje potrebujem varnost.”
Ni komentarjev: