Kako razložiti strokovnjakom, da je »realnost« doživeta, ne predpisana?

 

1. Znanost pozna objektivne podatke, ne pa subjektivnih občutkov

Strokovnjak lahko meri vedenje, odzive, nevrološke vzorce …
Ne more pa predpisati, kako naj nekdo občuti situacijo.

To ni pomanjkljivost znanosti – to je njena meja.
Človeško doživljanje je večplastno in ne gre skozi isti filter pri vseh ljudeh.

2. Percepcija ni univerzalna – je nevrobiološka

Nevrodivergentni možgani dražljaje dejansko procesirajo drugače:

• senzorna občutljivost,
• zvočna filtracija,
• obdelava družbenih informacij,
• hitrost preklapljanja pozornosti …

To pomeni:
dva človeka ne doživita iste izkušnje, čeprav sta v istem prostoru.

Strokovnjakom lahko poveste:

“Če dražljaj drugače procesirajo možgani, potem zanje obstaja drugačna realnost. Ne zato, ker si predstavljajo – ampak ker tako deluje njihov živčni sistem.”

3. Realnost posameznika je realnost – pika

Strokovni pogled lahko opisuje:

• vedenje
• posledice
• mehanizme

Ne more pa razveljaviti doživljanja.
Če posameznik reče »Ta prostor me senzorno boli«, je to njegova realnost – tudi če drugi tega ne občutijo.

To ni interpretacija. To je izkušnja.

Enostavno sporočilo strokovnjakom:

“Razlikovanje med ‘objektivno situacijo’ in ‘subjektivno izkušnjo’ je temelj sodobnih pristopov. Osebna izkušnja ni napačna – je podatkovna.”

4. Ko strokovnjaki ignorirajo izkušnjo, reproducirajo ableizem

Če strokovnjak trdi, da je njegova razlaga bolj resnična od človekove izkušnje, s tem sporoča:

• da nevrodivergenten človek ne razume sebe
• da so njegove potrebe pretirane,
• da strokovnjak bolje ve, kako se drugi počuti.

To ni znanost.
To je paternalizem, ki pogosto vodi v maskiranje, sram in naučeno nemoč.

5. Najbolj sodobni modeli temeljijo na souporabi perspektiv

V psihologiji, nevroznanosti in pedagogiki se zadnja desetletja uporablja princip:

objektivni podatki + subjektivno doživljanje = celosten pogled

Ne eno brez drugega.
To strokovnjakom zelo razbremeni argument:

“Subjektivna izkušnja ni v nasprotju z znanostjo – je njen nujni del.”

Znanost meri, človek doživlja. Oba podatka sta resnična. Najbolj natančen pogled nastane šele, ko združimo oboje. 

Viri:

Milton, D. (2012). The “Double Empathy Problem”. Disability & Society, 27(6), 883–887.

• Dokazuje, da »težava« ni v avtistu, ampak v medsebojni nerazumljivosti.
• Subjektivna izkušnja avtistov je enakovredna opazovanju od zunaj.

Hull, L. et al. (2017). “Putting on My Best Normal”: Social Camouflaging in Adults with Autism. Autism, 21(2), 187–204.

• Temelji na self-reportih avtistov.
• Subjektivni opisi maskiranja bolje pojasnijo stres in izgorelost kot objektivna opazovanja.

Kapp, S. K. et al. (2013). Deficit, difference, or both? Autism and neurodiversity. Developmental Psychology, 49(1), 59–71

• Podpira nevrodiverziteto kot znanstveni okvir.
• Priznava subjektivno izkušnjo avtistov kot ključno za razumevanje njihovega delovanja.

Finlay, W., & Lyons, E. (2002). Implicit theories of autism. Journal of Health Psychology, 7(6), 715–731.

• Kaže, da družbeni konteksti in subjektivna doživljanja oblikujejo, kako avtisti funkcionirajo v okolju.