Skrb zase (2. del): Kako prepoznati svoje sprožilce in jih komunicirati z drugimi ?

 

Ko enkrat razumemo, da je stresni odziv naš telesni signal, da je nekaj preveč ali prehitro, se lahko začnemo učiti prepoznavati svoje sprožilce.
To je temelj skrbi zase – ne zato, da bi se izogibali življenju, ampak zato, da bi si znali ustvariti pogoje, v katerih lahko delujemo mirno, varno in v ravnovesju.

Kaj nam telo pove, preden postane preveč

Pri avtističnih in drugih nevrodivergentnih odraslih se stres pogosto kopiči tiho – dokler nas telo dobesedno ne ustavi.
Zato je koristno opazovati majhne opozorilne znake, ki se pojavijo še preden pride do preobremenjenosti.

Lahko so to:

• občutek, da se “izklapljaš” ali izgubljaš stik z okoljem,
• težava s koncentracijo, besedami ali stikom z drugimi,
• povečana občutljivost na zvok, svetlobo, dotik,
• napetost v ramenih, bolečina v trebuhu ali glavobol,
• nenadna potreba po samoti ali tišini,
• občutek, da se “vse premika prehitro”.

Vsak posameznik ima svoje znake.
Zato jih je dobro zapisovati ali beležiti, ko jih opaziš.
Nekateri uporabljajo dnevnik, drugi aplikacijo, tretji preprosto zaupajo osebi, ki jim pomaga prepoznati vzorce.

Kako odkriti svoje sprožilce?

Poskusi si postaviti nekaj vprašanj, ki ti lahko pomagajo razumeti, kaj te vznemiri ali izčrpa:

• Kdaj sem nazadnje začutil/a, da je vsega preveč?
• Kaj se je dogajalo tik pred tem?
• Kaj me v okolju najhitreje izčrpa – zvok, svetloba, socialni pritisk, časovni okvirji?
• Kateri odnosi ali situacije mi puščajo občutek napetosti, tudi če sem “v redu”?
• Kaj mi telo pove, ko sem blizu preobremenjenosti?

Cilj ni izogniti se vsem sprožilcem, ampak vedeti, kdaj jih je preveč – da lahko pravočasno reagiramo.

Kako o sprožilcih govoriti z drugimi?

Za mnoge avtistične odrasle je prav to najtežji del.
Družba nas pogosto ni učila, da smemo odkrito govoriti o svojih mejah.
A učenje samozagovorništva pomeni tudi to – izražati svoje potrebe jasno, mirno in brez opravičevanja.

Nekaj primerov, ki pomagajo pri vsakdanji komunikaciji:

• Zame je veliko lažje, če mi vnaprej poveš, kaj se bo dogajalo.
• Zvok me hitro utrudi, zato bi se raje pogovoril/a v mirnejšem prostoru.
• Moti me močna svetloba, zato imam sončna očala v prostorih z močno osvetlitvijo.
• Potrebujem nekaj minut tišine, da se zberem. Ni mi neprijetno s tabo, samo moj živčni sistem se mora malo spočiti.

Takšne izjave ne zahtevajo opravičevanja – sporočajo, kaj potrebujemo, da lahko sodelujemo.
To ni znak šibkosti, temveč dejanje skrbi zase in učenje drugih, kako naj nas razumejo.

Skrb zase je tudi skrb za odnose

Ko poznamo svoje sprožilce, se lahko odločamo zavestno – ne iz izčrpanosti, ampak iz spoštovanja do sebe.
Tako zmanjšamo možnost, da bi nas stresni odziv presenetil ali preplavil.
In ko sami razumemo svoje meje, jih tudi drugi lažje spoštujejo.

Ko spoštujem svoje meje, učim svet, kako naj ravna z mano – ne s silo, ampak z jasnostjo.

se nadaljuje...