Kdaj človek preneha biti obravnavan predvsem kot žrtev in začne biti obravnavan kot nosilec pravic?

Pred sedemindvajsetimi leti sem z otrokom bivala v materinskem domu.

Skupaj z drugimi stanovalkami smo ustanovile skupino za samopomoč. Ko smo začele opozarjati na nepravilnosti in uveljavljati svoje pravice, sem doživela fizično nasilje takratne direktorice. Dogodek sem prijavila policiji.

Po odhodu iz materinskega doma je naša skupina še naprej delovala. Skupaj smo opozarjale na dogajanje in podajale prijave pristojnim institucijam. Spremembe niso prišle hitro, vendar je bilo po nekaj letih vodstvo materinskega doma zamenjano.

Ta izkušnja me spremlja še danes.

Ne zato, ker bi se še vedno doživljala predvsem kot žrtev nasilja, ampak zato, ker me je naučila, kako pomembno je, da človek pri uveljavljanju svojih pravic ni prepuščen sam sebi.

Pred kratkim sem se vključila v program Ženske svetovalnice. Ker v sedanjem trenutku potrebujem pomoč institucije CSD pri uveljavljanju svojih pravic. Svetovalka me je vprašala, zakaj menim, da potrebujem zagovornico pri postopkih na centru za socialno delo.

Odgovorila sem ji:

Ne prihajam kot žrtev nasilja. Žrtev sem takrat, ko se nasilje dogaja. Danes prihajam kot nosilka svojih pravic. Ker svojih pravic sama ne zmorem učinkovito uveljaviti, potrebujem podporo pri njihovem uresničevanju.

 

Ko sem izgovorila ta stavek, sem ugotovila, da ne govori samo o meni.

Govori o jeziku, ki ga uporabljamo, in o tem, kako ta jezik oblikuje odnos med človekom in institucijo.

Besedna zveza žrtev nasilja je pomembna. Pomaga poimenovati nasilje in omogoča zaščito ljudi, ki ga doživljajo. Težava nastane, kadar postane trajna identiteta človeka tudi takrat, ko nasilje ni več njegova sedanjost.

Človek, ki je doživel nasilje, ne preneha biti nosilec človekovih pravic. Prav nasprotno – pogosto prav po koncu nasilja začne iskati načine, kako te pravice uresničiti. Takrat ne potrebuje predvsem nekoga, ki ga bo obravnaval kot žrtev, temveč nekoga, ki ga bo podprl pri uveljavljanju njegovih pravic.

Morda bi bilo koristno, če bi imele institucije možnost človeka vprašati:

Kako sami razumete svojo trenutno vlogo?

Nekdo bo odgovoril, da potrebuje predvsem zaščito.

Drugi bo povedal, da potrebuje informacije.

Tretji bo potreboval spremljanje v postopkih.

Četrti bo rekel:

Sem nosilka svojih pravic in potrebujem podporo pri njihovem uveljavljanju.

Nobeden od teh odgovorov ni bolj pravilen od drugega.

Pomembno je, da človek dobi možnost, da svojo vlogo opredeli sam.

Tak pristop bi lahko prispeval k bolj sodelovalnemu odnosu med institucijo in človekom, ki išče pomoč. Morda bi zmanjšal tudi del napetosti in občutka nerazumljenosti na obeh straneh. Ne zato, ker bi odpravil vse težave sistema, ampak zato, ker bi se pogovor začel z vprašanjem, kdo človek danes je – in ne samo, kaj je nekoč doživel.

Pred kratkim sem na eni od NVorganizacij izpolnjevala obrazce. Svetovalka mi je mimogrede rekla, da so precej zastareli. Takrat sem pomislila, da zastarelost obrazcev ni le tehnično vprašanje.

Obrazci, vprašanja in besede niso nevtralni. Odražajo predstavo o človeku, za katerega so bili oblikovani.

Morda je čas, da poleg zakonov in postopkov posodobimo tudi jezik. Da se vprašamo, ali obrazci in institucije človeka nagovarjajo predvsem kot prejemnika pomoči ali kot nosilca pravic.

To ni le sprememba terminologije.

Je sprememba pogleda.

In vsaka takšna sprememba se začne najprej v naših glavah.

Človeka ne opredeljuje samo to, kar je doživel. Opredeljuje ga tudi to, da je oseba z dostojanstvom, avtonomijo in pravicami.