Drekastoroza - ArtTherapy gledališče
prej: PRILAGODI SE!
zdaj: NE PRILAGAJAJ SE! ODMASKIRAJ SE! BODI AVTENTIČNA! AVTAJ SE!
In človek vmes:
»A lahko jaz sama izberem, kaj bom danes počela?« 🤣
To je ravno tisto, kar me pri trendu unmasking zanima. Osnovna ideja ima lahko veliko vrednost: človek začne opažati, koliko svojega vedenja prilagaja, skriva ali nadzoruje zaradi okolice, koliko ga to stane in ali bi lahko kje živel bolj po svoje.
Super.
Ampak če iz tega naredimo cilj:
»pravi avtistični človek se mora odmaskirati«
… smo samo zamenjali eno normo z drugo.
Prej:
»Glej me v oči.«
Potem:
»Ne sili se gledati v oči! To je maskiranje!«
Človek:
»Ampak jaz te zdaj želim gledati.«
»NE! AVTENTIČNOST KRŠIŠ!«
🤣🤣🤣
Ali nekdo reče:
»Na sestanku si vnaprej pripravim stavke.«
»Maskiraš!«
Človek:
»Ne, priprava mi pomaga. Zakaj bi jo nehala uporabljati?«
Ali:
»V službi govorim drugače kot doma.«
»Maskiranje!«
Mogoče. Mogoče pa samo kontekstualno prilagajanje, ki ga počne ogromno ljudi in mu človek ne pripisuje nobene posebne cene.
Zato se meni veliko bolj uporabno vprašanje zdi:
»Ali lahko izbiram?«
Če nekaj počnem zato, ker sem ugotovila, da mi pomaga — naj uporabljam.
Če nekaj počnem avtomatično in šele zdaj opažam, da me izčrpava — o, zanimivo, lahko raziskujem.
Če nečesa ne pokažem, ker vem, da bi bila zaradi tega kaznovana, zavrnjena ali ogrožena — potem mogoče problem sploh ni moja »maska«, ampak okolje, v katerem je maska uporabna zaščita.
In če se nekje želim »odmaskirati«, ker mi je varno in prijetno — super.
Ampak ne rabim iz tega narediti:
30-DNEVNI ODMASKIRNI IZZIV
✨ stimaj javno
✨ zavrni small talk
✨ odstrani naučene socialne skripte
✨ avtiraj se trem sodelavcem pred zajtrkom
✨ najdi AVTENTIČNI AVTISTIČNI JAZ™
🤣🤣🤣
Tudi avtanje mi odpre isto vprašanje. Razkritje diagnoze ali identitete lahko nekomu prinese razumevanje, prilagoditve, olajšanje ali občutek, da mu ni treba skrivati pomembnega dela sebe.
Lahko pa prinese tudi predsodke, infantilizacijo, diskriminacijo ali to, da začne okolica vsako njegovo vedenje interpretirati skozi diagnozo.
Zato »avtaj se« ni univerzalno emancipatorno navodilo.
Človek ima pravico povedati.
In ima pravico ne povedati.
In lahko pove eni osebi, drugi ne.
Danes ja, jutri ne.
To ni nujno neavtentičnost. To je lahko upravljanje lastnih informacij in meja.
In tukaj se mi moja potapljaška maska vedno bolj dopade. 🤿🤣
Namesto:
»Maska = slaba, ker skriva pravi jaz.«
lahko vprašava:
»Kaj mi tale maska omogoča? Kaj mi onemogoča? Koliko me stane? Kje jo potrebujem? Kje je nočem? In ali jo lahko sama snamem oziroma nadenem?«
To je precej bolj zanimivo.
Ker na koncu sem pri trenutnem:
»Čak. Kje sem JAZ?«
Ne:
»Ali se dovolj odmaskiram glede na sodobne smernice nevrodivergentnosti?« 🤣
Vprašanja so:
»Kaj jaz trenutno počnem?«
»Zakaj?«
»Mi služi?«
»Imam izbiro?«
»Kaj bi rada?«
In odgovor je lahko celo:
»Danes bom masko obdržala.«
Stroka/trendovski Instagram:
😱
Ines:
»Ja, ker faking RIBE GLEDAM.«
🤣🤣🤣🐟🤿
Mogoče je največja ironija unmaskinga, če človeku ponovno nekdo od zunaj razloži, kako mora izgledati, ko je končno on sam.
Ni komentarjev: