O dvomu - z moje nevrodivergentne perspektive

V zadnjem času opažam, da ljudje pogosto rečemo/jo:

»Dvomim, da bo to kaj spremenilo.«
»Dvomim, da to koristi.«
»Dvomim, da je to res mislil/a.«

»Dvomim, da ti bo uspelo«

Ob tem sem se začela spraševati, kaj pravzaprav pomeni dvom.

Je dvom res odprtost za raziskovanje različnih možnosti? Ali pa je včasih le druga beseda za že sprejet zaključek?

Ko nekoga vprašam, na čem temelji njegov dvom, pogosto slišim odgovor:

»Pa saj je logično.«

Morda pa je ravno v tem zanimiv paradoks. Dvom naj bi nas vabil k raziskovanju, a ga pogosto uporabimo kot način, da raziskovanje zaključimo.

Veliko bolj iskren se mi zdi stavek:

»V bistvu sploh ne želim vedeti.«

Takrat človek prepozna svoj rob. Opazi, da ga vprašanje nagovarja, a se z njim trenutno ne želi ali ne zmore ukvarjati.

Tudi sama imam svoje robove. Vsi jih imamo.

Zato danes dvoma ne razumem več kot nasprotje znanja, ampak kot povabilo k radovednosti. Ne k hitrim odgovorom, temveč k vprašanjem, ki nam pomagajo bolje razumeti sebe, druge ljudi in svet okoli nas.

In včasih je največji korak naprej že to, da si priznam:

»Ne vem.«

In moja empatija ( mimogrede sem "preveč empatična", da bi bila avtistka, mogoče pa sem ADHD - SLO strokovnjakinja to brez dvoma ve) objame moj dvom.

In ne posmehujem se nobenemu strokovnjaku, ki ve, da vse ve in o ničemer ne dvomi, v bistvu sočustvujem, ker to zna biti zelo naporno - vem pa res ne.

Zanimivi so tudi tisti ljudje, ki so presegli občutek sramu in rečejo: "o tem ne vem nič" in nimam časa se s tem ukvarjati, to ni moje področje. če je to izrečeno v pogovoru med dvema znancema, prijateljema - no big deal. Razumem, naša zanimanja so raznolika.

Ko pa se to zgodi med dvema sodelavcema/kama v nekaj letnem delovnem odnosu (vstavi poljubno), pa prinese, vsaj meni kup vprašanj in ko jih začnem postavljati ne dobim razumevanja - dobim: "tako sem se/smo se odloči/a". In ponavadi je to bodisi vodja projekta, mentor/ica v študijskem procesu, šef/ica na delovnem mestu...avroriteta v svetu nevrotipičnih ljudi.

In moja empatija ima nov izziv - kako me objeti v tej čustveno-intelektualni zmedi? 

In odkrila sem svoj način: Najprej sem vprašala sodelavca/ko, če ga/jo lahko objamem in je pritrdil/a. Sem ga/jo objela (on/ona drugače zelo rad/a objema, zame pa je to poseben napor - pač senzorna razlika) in odšla/i sva vsak/a svojo pot.

Lekcija zame: v tem primeru je bilo veliko dvoma z obeh strani. A to ni bil obojestranski dvom za raziskovanje različnih možnosti. Dvom je bil uporabljen kot način, da se raziskovanje v tem kontekstu zaključi.

IN

Raziskovanje se nadaljuje 💗

                                         Objem Vesolja in Zemlje