Refleksija

Dolga leta sem delovala znotraj sistemov, ki so namenjeni podpori – v šolstvu, socialnem varstvu in drugih institucionalnih okoljih. V te prostore sem vstopala z željo po razumevanju in pomoči. Sčasoma pa sem začela opažati nekaj, kar je težko ujeti z besedami: kako hitro in skoraj neopazno sistem oblikuje tudi nas, ki smo vanj vključeni.

Ko si vsak dan vpet v strukture, ki zahtevajo jasne odgovore, hitre rešitve in merljive rezultate, začneš – pogosto nezavedno – prevzemati nevrotipične ritme, navade in pričakovanja. Ne zato, ker bi želel izključevati ali poenostavljati raznolikost, temveč zato, ker sistem takšne odzive nagrajuje in normalizira.

Pred več kot tridesetimi leti sem si vzela dovoljenje za odmik - na začetku smo bili skupina podobno mislečih, čutečih, ustvarjalnih ljudi (slikanje, risanje, ples, poezija in proza...), ki smo se leta 2010 združili v Društvo za pomoč z umetnostjo na kratko društvo Plus5 . 

Ko sem se umaknila iz teh okvirov, sem se prvič zares srečala z vprašanjem, koliko tega sem ponotranjila tudi sama. Ugotovila sem, da je največ dela, ki me čaka, pravzaprav delo s seboj: razvezovanje notranjih pritiskov, prepričanj, pričakovanj in avtomatizmov, ki ne puščajo dovolj prostora za počasnost, tišino, ne-vedenje, veselje...

2012

Tudi sama sem nevrodivergentna. Moje izkušnje z nevrodivergenco so raznolike in prepletene – nekatere so prisotne od nekdaj, druge so se sčasoma okrepile ali postale bolj vidne. Imam senzorne razlike: močna svetloba me hitro preobremeni, pogosto doživljam migrene, moj živčni sistem pa okolje zaznava intenzivneje. 

Zvok je zame poseben izziv. V prostorih z dobro akustiko ali v večjih skupinah mi zvoki pogosto odmevajo in se prekrivajo, kar hitro vodi v preobremenitev. Zaznavam zvoke, ki jih drugi pogosto sploh ne opazijo – na primer promet v ozadju ali drobne, ponavljajoče se šume v prostoru. V takšnih okoljih je zame težje ostati zbrana, prisotna in regulirana, ne zaradi pomanjkanja interesa, temveč zaradi načina, kako moj živčni sistem sprejema svet. Živim z ADHD in avtizmom, po možganski kapi pa se je temu pridružila še izkušnja okvare sluha in tinitusa.

2014

Nedavno sem dobila slušne aparate, kar mi je prineslo določeno olajšanje. Ne kot rešitev za vse izzive, temveč kot podporo, ki mi omogoča nekoliko več ravnotežja v vsakdanjih situacijah. Ta izkušnja me vedno znova opominja, kako pomembno je, da razlike v zaznavanju ne razumemo kot napake, temveč kot del raznolikega človeškega spektra – in kako močno lahko ustrezne prilagoditve vplivajo na kakovost življenja.

Moje delo z nevrodivergentnimi otroki, mladostniki in odraslimi se ne odvija ločeno od mojega osebnega življenja. Izkušnja materinstva odraslega sina z ADHD in disgrafijo ter lastna nevrodivergentna izkušnja sta me vodili k vprašanju, kako ustvarjati prostore, kjer razlike niso nenehno popravljane, temveč razumljene. Prav iz tega razmisleka so nastale tudi naše delavnice čustvene in socialne komunikacije, samozagovorništva, zagovorništva – kot varen prostor za učenje, raziskovanje in povezovanje, kjer komunikacija ni omejena na besede in kjer se upošteva raznolikost živčnih sistemov, zaznavanja in načinov izražanja.

   

                         

2025

Pomemben premik v mojem razmišljanju je prinesla teorija sodobnega, nevroafirmativnega pogleda na nevrodivergence. Ta mi ne predstavlja le teoretičnega okvira, temveč praktično oporo pri razumevanju vedenj, čustvenih odzivov in komunikacijskih razlik. Omogoča mi, da na izzive ne gledam več skozi prizmo primanjkljajev, temveč skozi vprašanje, kaj posameznik potrebuje, da lahko sodeluje, se regulira in razvija na svoj način. 

Želja po raziskovanju nevrodiverzitete me je vodila tudi v poskus akademskega raziskovanja, vendar sem se na tej poti srečala z omejitvami, ki so mi pokazale, da ta prostor trenutno ni tam, kjer sama lahko avtentično delujem. Odločila sem se, da energijo raje usmerim v prakso in skupnosti, kjer so ti pogledi že živi.

Prav zato ta znanja z veseljem delim z drugimi – z izobraževalci, starši, strokovnjaki in vsemi, ki podobno čutijo in razmišljajo – v obliki izobraževanj, delavnic in v sodelovanju z društvom ASPI tudi pri sooblikovanju bodoče publikacije. Ne kot dokončnih odgovorov, temveč kot povabilo k drugačnemu pogledu in skupnemu učenju.