Ko terapija ne pomeni prilagajanja, ampak razumevanje: o živčnem sistemu, senzornih razlikah in drugačnem načinu doživljanja sveta

Ko razmišljamo o terapiji, pogosto pomislimo na pogovor, razumevanje in spremembo. Vendar pa se ob tem redko vprašamo, ali terapevtski pristop upošteva tudi živčni sistem, senzorne razlike in način, kako posameznik dejansko doživlja svet. Prav tukaj se odpira prostor za drugačen pogled – nevroafirmativen pristop.

Kot nevrodivergentna posameznica sama nimam veliko izkušenj s terapevtskimi procesi, saj sem se jim dolga leta izogibala. Razlog za to ni pomanjkanje zanimanja, temveč pretekla izkušnja, v kateri je bilo zaupanje porušeno.

Zato danes terapevtski prostor opazujem tudi z razdalje – skozi pripovedi drugih nevrodivergentnih posameznikov, ki pogosto delijo podobno izkušnjo: v terapiji so slišani, vendar se proces ne premakne naprej. Pogovori se ponavljajo, razumevanje obstaja, a nekaj bistvenega manjka.

Ob tem se mi vedno znova odpira vprašanje: ali je mogoče, da razumevanje samo po sebi ni dovolj, če ne vključuje tudi načina, kako posameznik doživlja svet, svoje telo in svoj živčni sistem?

Verjamem, da se pomemben premik zgodi takrat, ko posameznik ne potrebuje več dokazovati, kdo je, ampak lahko začne raziskovati, kaj potrebuje.

In morda je prav to prostor, kjer se terapija iz pogovora lahko začne premikati v odnos.

Razlika med običajnim in nevroafirmativnim pristopom

V zadnjem času se vse pogosteje srečujemo z izrazom nevroafirmativni pristop. V slovenskem prostoru ta način razumevanja še ni široko poznan, zato se pogosto naslanjamo na prakse in znanja iz tujine.

To ni nič novega. Tudi v preteklosti smo se učili preko meja.
Pomembno pa je, kako to znanje razumemo in kako ga prenašamo v svoj prostor.

 

Kaj običajno razumemo kot terapijo?

Velik del terapevtskih pristopov izhaja iz ideje, da obstaja določena norma – način razmišljanja, čutenja in vedenja, ki naj bi bil “pravilen”.

Ko posameznik od tega odstopa, je cilj pogosto:

• zmanjšati odstopanja,
• prilagoditi vedenje,
• ali posameznika naučiti, kako se bolje “vključiti”.

Veliko teh pristopov je nastalo z dobrim namenom – pomagati.
In v mnogih primerih tudi pomagajo.

Vendar pa se ob tem pojavi pomembno vprašanje:
komu se posameznik prilagaja – in za kakšno ceno?

 

Nevroafirmativni pristop: drugačno izhodišče

Nevroafirmativni pristop ne izhaja iz vprašanja, kako posameznika prilagoditi okolju.

Izhaja iz vprašanja:
kako razumeti posameznika v njegovem načinu doživljanja sveta.

Temelji na razumevanju, da:

• nevrološke razlike niso napaka,
• niso nekaj, kar je treba “popraviti”,
• ampak so del človeške raznolikosti.

 

Kaj se v praksi spremeni?

Razlika ni le v tehnikah, ampak v pogledu.

Običajni pristop pogosto vpraša:

• Kako to vedenje spremeniti?

Nevroafirmativni pristop vpraša:

• Kaj to vedenje sporoča?

 

Običajni pristop se lahko osredotoča na rezultat:

• Ali se posameznik vede “primerno”?

Nevroafirmativni pristop se osredotoča na doživljanje:

• Ali se posameznik počuti varno, razumljeno, sprejeto?

 

Vloga terapevta

V tradicionalnem pristopu je terapevt pogosto tisti, ki:

• usmerja,
• razlaga,
• vodi spremembo.

V nevroafirmativnem pristopu pa terapevt postane:

• sopotnik,
• poslušalec,
• nekdo, ki soustvarja varen prostor.

 

Zakaj je to pomembno?

Mnogi nevrodivergentni posamezniki poročajo, da so skozi življenje razvili različne oblike prilagajanja – pogosto zato, da bi bili sprejeti.

Navzven to lahko izgleda kot uspeh.
Navznoter pa lahko pomeni:

• utrujenost,
• izgubo stika s sabo,
• ali občutek, da niso takšni, kot bi “morali biti”.

Nevroafirmativni pristop skuša ta krog prekiniti.

 

Ne gre za zavračanje, ampak za nadgradnjo

Pomembno je poudariti:
nevroafirmativni pristop ne pomeni, da zavračamo vse obstoječe znanje.

Pomeni, da ga pogledamo skozi drugačno prizmo:

• skozi prizmo spoštovanja,
• razumevanja živčnega sistema,
• in vključevanja izkušenj nevrodivergentnih posameznikov.

Pogled naprej

V slovenskem prostoru smo na začetku tega razumevanja.
To ni slabost – je priložnost.

Priložnost, da:

• poslušamo,
• se učimo,
• in razvijamo pristope, ki bodo bolj vključujoči.

Terapija ni le prostor spremembe.
Je prostor odnosa.

In ko se spremeni odnos –
do posameznika, do njegovih izkušenj in do nevrodiverzitete –
se začne spreminjati tudi način, kako razumemo pomoč.

 Ko terapija upošteva:

• živčni sistem,
• senzorno doživljanje,
• individualni tempo,
• in način komunikacije,

se pogosto zgodi premik.

Ne zato, ker bi posameznik postal “drugačen”,
ampak zato, ker prvič deluje v pogojih, ki mu ustrezajo.

Reference:

Walker, N. (2021). Neuroqueer heresies. Autonomous Press.

Milton, D. (2012). On the ontological status of autism: The “double empathy problem”. Disability & Society, 27(6), 883–887.

Kapp, S. K. (Ed.). (2020). Autistic community and the neurodiversity movement. Palgrave Macmillan.

Botha, M., & Chapman, R. (2022). Autism research is in crisis: A mixed methods study of research bias.

Pellicano, E., & den Houting, J. (2022). Annual research review: Shifting from “normal science” to neurodiversity in autism science.

Heasman, B., & Gillespie, A. (2018). Neurodivergent intersubjectivity: Distinctive features of how autistic people socially relate.