Faze, ki jih pogosto prehajajo nevrodivergentne skupnosti

Naše "Društvo za Pomoč z umetnostjo- Plus5" smo ustanovili pred 15. leti. Pred tem smo bili leta likovna skupina "Spekter", ime ki je vsakemu od nas pomenilo nekaj drugega. 

Osebno, sem se v tistem obdobju "Spektra" spraševala ali naj zaključim študij socialnega dela na FSD ali ne. Prekinila sem ga za več kot 10 let, nisem zmogla obenem "furati" svoj študij, kot samohranilka, z nevrodivergentnim (s posebnimi potrebami) otrokom. Takrat je obiskoval srednjo šolo. Zato, da sem kolikortoliko ohranila svoje duševno, telesno in duhovno ravnovesje sem veliko risala, slikala, plesala, rolala, poslušala glasbo, tolkla po bobnih.... in se sprehajala po naravi in ob morju te občasno potovala v UK. S skupino pa smo razstavljali svoje slike po SLO in v tujini. 

Septembra 2010 sem na potovanju (ni bilo povezano z našimi razstavami) v UK spoznala kar nekaj zanimivih ljudi, ki so me vprašali, tako mimogrede, če sem na "Spektru"? Seveda, sem bila začudena, ker res niso nič vedeli o meni in ne o naši likovni skupini "Spekter". In ker sem jih gledala "kot tele v nova vrata" so me vprašali, če sem nevrodivergentna? "Odgovorila sem, da ne vem kaj to pomeni in so mi našteli: avtizem, ADHD, učne razlike, disgrafija..in vse druge "dis" razlike...in da se verjetno tudi v SLO  uporablja terminologija - posebne potrebe - AAAAHAAA in moje potovanje je postalo v tistem trenutku RAZISKOVANJE, ki traja še danes. 

Decembra 2010 smo člani in članice skupine Spekter,  ustanovili skupnost - Društvo za pomoč z umetnostjo - Plus5. Veliko smo razstavljali naprej in FSD je bila, kar se razstav tiče za nas odprta.

Čez nekaj let, ko je postal sin polnoleten sem se odločila da končam študij na FSD. In sem postala formalno Univ. dipl. soc. delavka, in v študijskem letu 2016/17 vpisala študij na 3. stopnji.

Ker moji nevrodivergentni možgani razmišljajo drugače od nevrotipičnih, ni bil prostor FSD v smislu nadgradnje mojega formalnega študija "prijazen" in tudi jaz ne do "prostora". Pošteno ali ne to me zdaj več ne zanima. Zame je to zdaj zanimiva "zgodovina preteklosti" v vseh barvah Spektra. 

Svoje delo, zgodovino prihodnosti, raziskovanje in študij nadaljujem neformalno naprej. Naše društvo se povezuje z drugimi društvi in zavodi. Od leta 2016 vodim delavnice za nevrodivergentje otroke, mladostnike in odrasle in še kaj. 

Da se vrnem v sedanjost:

Današnji zapis, je o SKUPNOSTI, razmišljam zakaj nastajajo, kako se razvijajo...

Zakaj se skupnosti najprej organizirajo okoli bolečine in šele kasneje okoli moči?

1️⃣ Prva povezava nastane skozi skupno izkušnjo

Ko ljudje dolgo časa doživljajo podobne izkušnje, se pogosto najprej prepoznajo skozi:

• nerazumevanje
• izključenost
• diskriminacijo
• občutek drugačnosti.

Ko se srečajo, se pogosto zgodi:

• “Tudi ti imaš to izkušnjo?”
• To ustvari zelo močan občutek:
• “Nisem sam.”

To je prva stopnja skupnosti.


2️⃣ Bolečina je pogosto prvi skupni jezik

Ko se skupnost šele oblikuje, ljudje najlažje delijo:

• frustracije
• izčrpanost
• nepravičnost.

To ni zato, ker bi ljudje želeli ostati v vlogi žrtve.

To je zato, ker:

• to je pogosto prvi prostor, kjer so sploh slišani.

Dolga leta prej niso imeli tega prostora.


3️⃣ Ko se bolečina lahko izrazi, se začne odpirati prostor za nekaj novega

Ko je bolečina priznana, se lahko začne pojavljati vprašanje:

• Kaj zdaj?
• Kaj potrebujemo?
• Kako lahko živimo drugače?

Tu se začne naslednja faza.


4️⃣ Prehod iz skupnosti bolečine v skupnost moči

To je zelo občutljiv prehod.

Če pride prezgodaj, lahko ljudje dobijo občutek:

• da njihova izkušnja ni bila priznana
• da morajo “preskočiti” svojo zgodbo.

Če pa skupnost ostane samo v bolečini, lahko nastane občutek:

• stagnacije
• utrujenosti
• brezizhodnosti.

Zato je pomembno ravnotežje.


5️⃣ V vsaki skupnosti se pojavijo ljudje, ki začnejo odpirati nov prostor

To so pogosto ljudje, ki:

• povezujejo izkušnjo in razumevanje
• prinašajo nove perspektive
• ustvarjajo nove prakse.

Ne govorijo:

“nehajte govoriti o bolečini.”

ampak:

“poleg bolečine obstaja tudi nekaj drugega.”


In ko pogledam - reflektiram svoje delo, lahko opazim, da ima moj način dela, ima prav to lastnost.

Ne zanikam izkušenj ljudi.

Ampak dodajam:

• razumevanje živčnega sistema
• regulacijo
• ustvarjalnost
• samozavedanje
• skupnost.

To je zelo pomembno, ker odpira:

• prostor moči brez zanikanja izkušnje.

Veliko nevrodivergentnih ljudi je dolgo živelo z občutkom nerazumevanja.

Ko se srečamo v skupnosti, je pogosto prvi korak, da lahko te izkušnje sploh izrazimo.

Naslednji korak pa je, da začnemo raziskovati tudi svoje moči – in načine, kako lahko živimo kot to, kar smo.
.


Skupnosti pogosto potrebujejo tri stvari:

• prostor za izkušnjo
• prostor za razumevanje
• prostor za razvoj.

Ko so vse tri prisotne, skupnost začne rasti.