Nevrodivergence in testiranja - 2.
Najbolj pogosto vprašanje, ki mi je bilo postavljeno s strani javnih in samoplačniških ponudnikov kliničnopsihološkega testiranja je bilo: Zakaj potrebujem testiranje?
Moj odgovor je bil: da samoreflektiram in opažam, da z okolico komuniciram in doživljam stvari drugače kot večina. Pri sebi identificiram lahko senzorne občutljivosti in še kakšno razliko....ko predelujem svoje izzive, razlike...in razmišljam o nekaterih nevrodivergencah...in me zanima tudi kliničnopsihološki pogled.
Odgovori javnih ponudnikov so bili večinoma ableistični* in so se "vtikali" v moja leta, s pripombami kaj zdaj rabim testiranje, ko sem že vse preživela?
Klasika nevrotipikov, npr.: na FSD so mi nekateri profesorji postavljali vprašanje, ali mi je res treba pri teh letih študirati?, druge pa je zaskrbelo ali bom kaj opravila, ker res nimam "dovolj dobre podlage" in zdaj karkoli spremeniti "pri teh letih" je res težko....
Kliničnopsihološka diagnostika je celostna strokovna obravnava, namenjena boljšemu razumevanju vašega duševnega zdravja, kognitivnega delovanja in čustvenih odzivov. Namenjena je otrokom in odraslim, ki želijo pridobiti strokovno psihološko mnenje za opredelitev različnih težav s katerimi se soočajo.
Kdaj je smiselno opraviti kliničnopsihološki pregled?Kako poteka kliničnopsihološki pregled?Kdo opravi pregled?Kje poteka kliničnopsihološki pregled?
Pred testiranjem sem prosila, za določene prilagoditve, ki so bile upoštevane.
Med testiranjem sem se počutila dovolj dobro.
Tudi pogovor - povratna informacija po testiranju je bila primerna.
Dobila sem tudi pisne rezultate kliničnopsihološkega testiranja in pri "opis vedenja med pregledom" je med drugim tudi tole: "Oblečena je v obleke, ki so bolj običajne za mlajše osebe".
Ok, opažen je bil moj stil oblačenja, zdi se pa res brezvezeno, da to spada pod rubriko: "vedenje med pregledom".
Predlagam, da si omogočijo novo rubriko: "Stili oblačenja klientov med testiranji"
Očitno je to nevrotipičnemu svetu zelooooo pomembno in pomemben podatek za kliničnopsihološko testiranje.
Opažam tudi, da se v nevrotipičnem svetu "nevrodivergentno maskiranje" očitno razume kot nekaj zelo pozitivnega, kot prilagoditev (kar tudi je, v določenih situacijah), spregledajo pa se posledice maskiranja. Predvsem je nevrotipičnemu svetu pomembna učinkovitost, sposobnost - ne glede na ceno.
Verjetno (moje razmišljanje) so diagnostični vprašalniki o prisotnosti simptomov motnje pozornosti in hiperaktivnosti tako naravnani, da se lahko sklepa, da so bili simptomi prisotni v otroštvu v odraslosti pa ne.
Torej ADHD z leti kar izveni ali kaj?
Mi je logično - maskiram, kar je na nek način bilo opaženo v testiranju z izrazom "izogibajoča anankastična osebnostna motnja" ,ki pa spet nekako (moje razmišljanje) ne spada v opis izvida: "čustvovanje je razgibano, razpoloženjsko deluje evtimna".
Kakorkoli, v celoti je mnenje kliničnopsihološkega tastiranja dovolj korektno in opiše poleg mojih izzivov tudi moja močna področja.
Lahko zapišem, da je bila izkušnja zame dovolj dobra in vzpodbujajoča, da raziskujem "svoj prostor in sebe v tem svetu" z veseljem naprej.
*„Ableizem“ se nanaša na prakse, vedenja, družbene predsodke in prepričanja, ki diskriminirajo ovirane na enak način, kot se „rasizem“ nanaša na prakse in prepričanja, ki diskriminirajo ljudi na podlagi njihove rase. Biti ableist pomeni verjeti, da so nevrotipične sposobnosti boljše od vseh drugih, na enak način, kot je biti rasist verjeti, da je ena rasa boljša od drugih. Ableizem je beseda, ki še ni vstopila v naš splošni leksikon, za razliko od drugih oblik zatiranja.
se nadaljuje...
Ni komentarjev: