Nevrodivergence in naučena nemoč
Vloga žrtve, "ubogi jaz" - strokovno - naučena nemoč.
O naučeni nemoči sem posredovala pred leti dva zapisa z vidika socialnega dela.
Od naučene nemoči k naučenemu optimizmu in odpornosti
Naučena nemoč se ne dogaja samo nevrodivergentnim posameznikom, lahko se zgodi vsakomur.
Večina literature znanstvene in poljudne, spodbuja ljudi naj "pozitivno razmišljajo", pogostokrat ne deluje na dolgi rok.
Ko so teorijo o naučeni moči razširili in povezali s človekovim pojasnjevalnim slogom, so jo lahko začeli uporabljati v pozitivni psihologiji (Maier et al. 2000). Racionalnost lahko razloži tako odpornost kakor nemoč, tako upanje kakor obup, tako dobro voljo kakor tudi depresijo.
Strokovnjaki so začeli resno upoštevati, kako oseba razmišlja o stvareh, ki jih doživlja. Pri tem avtorji opozarjajo (npr. Seligman 2007, Maier et al. 2000), da je pomemben dejavnik pojasnjevalnega sloga tudi stvarnost in da intervencija ne more biti omejena le na preprosto spodbujanje ljudi, naj mislijo pozitivno, če pa je svet okoli njih izjemno negativen.
"Še posebej za socialno delo je pomemben poudarek, da optimizem ni zdravilo za vse. Ne more nadomestiti npr. človekovih pravic, družbenih vrednot, pravice do dostojnega življenja, dobrega starševstva, ne more rešiti revščine, družbenih neenakosti ipd. Optimizem je le orodje. Seligman (op. cit.: 299) poudari, da je učinkovito orodje, saj lahko ob navzočnosti vrednot in ambicij pripomore k individualnim dosežkom in družbeni pravičnosti."
Zame teoretično razumljivo, v praksi pa "izgubljeno v vesolju", ker ne zmorem/o pozitivnega pogleda v prihodnost s pozicije svojega "tukaj in zdaj" negativnega počutja, negativnih čustev.
Odločitve, ki jih sprejemamo s pozicije jeze, žalosti anksioznosti...ti občutki nam ne dajejo moči za kakršnekoli spremembe naše realnosti, nas pa utrdijo v kroničnem položaju naučene nemoči, v vlogi žrtve, "ubogega jaza" in v teh vlogah smo "zelo močni". V bistvu se takrat močno borimo sami s seboj in to je res naporno.
Vse preživimo, okolica nas oceni za res neverjetne, izjemne, kljub vsem izzivom optimistične, racionalne, empatične kar preveč...ma ni da ni!
"Izpostavimo se" ali pa nas izpostavijo drugi, kot izjemne modele moči,(in dejansko smo dovolj močni, samo fokusirani smo v negativnosti - pa se tega še zavedamo ne...).
Okolica se sprašuje in nas občuduje, od kje neki nam ta moč, ob vseh izzivih, ki jih imamo? In za naslednjih pet minut se počutimo resnično pomembni: WAAAUUU! In ja, itaq paše, hvala, ego se poveča za par cm!
In potem se balonček pomembnosti razpoči! In smo tam kjer smo bili: anksiozni, žalostni, jezni, ne premaknemo se nikamor! Znano kajne? To pišem iz lastnih izkušenj in izkušenj ljudi s katerimi se bodisi družim, raziskujemo, se izobražujemo, sodelujemo v iskanju rešitev osebnih izzivov, ki so tudi kolektivni - skupnostni, saj smo člani kolektiva, skupnosti (bodisi prijateljskega,partnerskega, družinskega, delovnega....).
Vse dokler naučene nemoči ne ozavestimo pri sebi in jo sprejmemo za svojo, je tudi spreminjati ne zmoremo. Ni prijetna, a "j***ga obstaja in je del mene/nas.
In svojo naučeno nemoč, samo jaz lahko sprejmem, si pomagam in šele od tu naprej lahko poiščem pomoč, ko to potrebujem. Svojo notranjo moč usmerjam v ozaveščanje sprejemanje, razumevanje, izobraževanje. Preoblikujem svojo naučeno nemoč in se več ne borim z njo.
Kot nevrodivergentna posameznica, imam dela z več izzivi. In življenja drugih nevrodivergentnih ljudi so prav tako polna senzornih izzivov, izzivov s koordinacijo, izivov v razumevanju namenov drugih ljudi in pogosto pomanjkanja vpogleda v to, izzivov z opravljanjem nalog, bodisi v šoli, študiju ali delovnem okolju...
Reakcije na vse to, so lahko boj ali beg, otrplost, živčni zlomi, tesnoba, depresija, maskiranje... ali pa so povezane s travmo.
Pogosto te reakcije nevronormativna okolica napačno interpretira. Nevronormativni fokus je večinoma na vedenju nevrodivergentnih ljudi, reakcije nevronormativnega okolja izhajajo njihovega nerazumevanja, neznanja, njihovih ponotranjenih negativnih definicij o nevrodivergencah - torej iz njihove naučene nemoči.
Tako je opisala nevrodivergentna posameznica svojo naučeno nemoč:
Sčasoma lahko razvijemo vzorec negativnega mišljenja, ki pravi: »Kaj je smisel? Ne morem se rešiti iz te situacije«, »Kaj je smisel? Preprosto ne morem narediti tistega, kar pričakujejo od mene«!
To negativno razmišljanje se lahko globoko vkorenini v naše vsakdanje življenje, v naše odzive na skoraj vsak izziv. Lahko popolnoma opustimo poskuse, zlasti v primerih, ko smo preobremenjeni.
Ljudje, ki so žrtve zlorabe, pogosto razvijejo naučeno nemoč kot odziv na fizično in čustveno zlorabo. Vsi smo že slišali za številne primere, ko zlorabljen posameznika/ca noče zapustiti partnerja, ker verjame, da je nemočna, da bi ustavila zlorabo ali spremenila svoje okoliščine. Zlorabljeni otroci lahko razvijejo tudi nezdrave vzorce vedenja kot odziv na nenehno zlorabo.
Avtistični ljudje imamo vsak dan veliko več »priložnosti« za neuspeh v primerjavi z neavtističnimi.
Kmalu se naučimo čakati, da nam rečejo, kaj naj storimo, namesto da prevzamemo pobudo. Kmalu se naučimo postati apatični. Ne glede na vse, nas bodo kritizirali, grajali, se nam posmehovali, ustrahovali, fizično zlorabljali... Se poistovetite s temi težavami? Verjetno se bo veliko avtističnih posameznikov poistovetilo!
Brala sem o naučeni nemoči in presenečen sem nad komentarji psihologov in terapevtov, ki pravijo, da so skoraj vsi avtistični posamezniki, s katerimi so delali, imeli neko obliko naučene nemoči.
Posamezniki z učnimi težavami imajo lahko starše in skrbnike, ki preprosto »naredijo« namesto njih, ker se sami mučijo in so počasni pri vsem, kar se od njih zahteva.
Posamezniki s težavami pri zaznavanju imajo lahko enak problem.
Če tega ne naredim prav, me razdraženi skrbnik, partner, starš itd. ali odpiše ali kaznuje, prevzame nadzor in nam s tem, ko sami opravijo »to« (opravilo, spretnost, dodeljeno ali pričakovano nalogo), »pokaže«, kako enostavno je dejanje, in nas sramoti, kaznuje in še globlje prepričuje, da smo nesposobni, neumni, neuporabni, zguba, slaba in svojeglava oseba itd. Ni čudno, da obupamo!
Depresija ima lahko korenine v naučeni nemoči. Ali lahko razumete, zakaj je temu tako?
Lahko obupamo nad poskusi, ki so nam najtežji. Razvijemo negativno miselnost. »Kaj je smisel poskušanja?« Upremo se izzivom, zlomimo se, nočemo niti poskusiti. Še ena graja ali kazen več preprečena!
Naučena nemoč« je nekaj, kar ponotranjimo zaradi nenehne preobremenjenosti, ko se počutimo popolnoma nemočne, da bi ustavili karkoli negativnega, kar se nam dogaja, in ko preprosto obupamo nad poskusi.
Če se spomnite svojega otroštva, mladosti in življenja, preden ste dobili diagnozo avtizem, ali lahko odkrijete vzorec brezupnosti, nemoči ali preobremenjenosti, zaradi katerega ste verjeli, da vam nikoli ne bo uspelo, karkoli ste poskusili ste postali tako preobremenjeni, da ste nehali poskušati?
V svojem življenju se spomnim veliko primerov, ko je bilo tako. Najprej sem imela zelo močan negativen odnos do sebe in do vseh delov življenja.
Za naučeno nemoč sem izvedela na svetovanju, pri 30. letih. Potrebovala sem, da mi nekdo razloži, da imam alternative ustaljenim vzorcem in prepričanjem iz zgodnjega življenja.
S pomočjo učenja sem se lahko naučila, da se lahko v kateri koli situaciji odzovem na druge na več načinov, namesto na toge naučene odzive, s katerimi sem bila pogojen v vseh svojih prejšnjih življenjskih izkušnjah.
Morala sem se naučiti, da imam v skoraj vsaki situaciji in vsakem delu svojega življenja resnično več možnosti.
Nikoli ni prepozno, da se naučimo novih načinov razmišljanja in se naučimo novih načinov življenja.
Ni komentarjev: