Sočutje in empatija - raziskovanje literature
Nekateri raziskovalci trdijo, da je sočutje najboljši odziv, nekateri trdijo, da je empatija, nekateri pa menijo, da potrebujemo oboje iz različnih razlogov.
Večini "populističnih raziskav" je skupna definicija, da sočutje vključuje dejanje. To ni samo občutek, ampak tudi delovanje in da je empatija nabor veščin, ki je eno najmočnejših orodij sočutja.
Zelo podobno definicijo lahko najdemo v znanstveni raziskovalni literaturi: Sočutje je »kreposten odziv, ki poskuša obravnavati trpljenje in potrebe osebe z odnosnim razumevanjem in ukrepanjem«.
Večina raziskovalcev se strinja, da obstajata vsaj dva elementa empatije: kognitivna empatija in afektivna empatija.
Kognitivna empatija, včasih imenovana "zavzemanje perspektive ali mentalizacija", je sposobnost prepoznavanja in razumevanja čustev druge osebe.
Afektivna empatija, ki jo pogosto imenujemo deljenje izkušenj, je lastno čustveno uglaševanje z izkušnjo drugega človeka. To pa ne pomeni, da moramo imeti njegovo izkušnjo, da smo lahko empatični. Empatija ni povezana z izkušnjo, povezuje se s tem, kaj nekdo čuti glede izkušnje.
Samo čutiti (afektivna empatija), nekaj skupaj s človekom, ki se bori, je spolzka pot do tega, da postanemo preobremenjeni in ne moremo ponuditi smiselne podpore.
Poiskati smiselno ravnovesje med kognitivno in afektivno empatijo je učinkovito, da se lahko med seboj povežemo. Povežemo se lahko s svojimi lastnimi izkušnjami na način »razmišljanja«, ki ustvarja čustveno resonanco.
Kaj ni empatija?
Usmiljenje ni empatija, je "sovražnik" sočutja.
Raziskovalka Univerze v Teksasu Kristin Neff v svoji knjigi Fierce Self-Compassion piše:
"Bližnji sovražnik" je koristen budistični koncept, ki se nanaša na stanje duha, ki se zdi podobno želenemu stanju – torej je "blizu" —, vendar dejansko spodkopava zato je "sovražnik." "Daljni sovražniki" so nasprotja čustev ali izkušenj - daljni sovražnik sočutja je lahko krutost. Zanimivo je, da so bližnji sovražniki pogosto večja grožnja kot oddaljeni, ker jih je težje prepoznati.
Usmiljenje je "bližnji sovražnik sočutja". Namesto da bi čutil odprtost sočutja, usmiljenje pravi: "Oh, ta ubogi človek. Žal mi je za takšne ljudi." Vzpostavi ločitev med nami in drugimi, občutek oddaljenosti in oddaljenosti od trpljenja drugih, ki nas potrjuje in nas poveličuje.
Čustvena manipulacija - krutost
V dogajanju zlorabe moči - čustveno nasilje - lahko občutimo, da so naša čustva "izkoriščena, zmanipulirana". Naprimer (moja izkušnja): ko nekomu, ki je zaupanja vreden član družbe (v vlogi bodisi svetovalca, učitelja, profesorja, terapevta...) zaupaš svoje občutke doživljanja nasilja v "bitki" z nekom, ta pa jih "zaupa" storilcu in ker sta sodelavca, se skupaj za(je)bavata. In zato, da ne boš slučano mislil, da ti je "svetovalec" stal ob strani, ti storilec čez čas pove "dobronamerno seveda" da drugič pazi, komu zaupaš.
Prav tako simpatija ni empatija. Z uporabo koncepta "bližnjega sovražnika" simpatijo lahko vsekakor štejemo za bližnjega sovražnika empatije. Namesto da bi bilo orodje za povezovanje, se simpatija pojavi kot oblika odklopa. Sočutje je odstranjeno: Ko nekdo reče "smiliš se mi" ali "to mora biti grozno," stoji na varni razdalji. Namesto da bi izrazil močan "jaz tudi" empatije, sporoča "ne jaz", nato pa doda: "Ampak žal mi je zate." Simpatija je lahko celo sprožilec sramu.
Zmanjševanje, izogibanje, posploševanje - ni empatija
Ni komentarjev: