Zloraba moči "usrani" in boleči občutki in čustva 3.

Razočaranje in obžalovanje lahko segata od blagega nelagodja do globoke bolečine. Razočaranje so neizpolnjena pričakovanja. Večja ko so pričakovanja, večje je razočaranje.

Ko sem v prehodu razočaranja to tudi težko opišem in verbaliziram. Procesiram dolgo in največkrat s pomočjo risanja, pisanja poezije, proze, plesa-gibananja, fotografije, narave in glasbe.

Prva stvar, ki mi pomaga, da obdržim ravnotežje v sebi je, da se vprašam ali so bila moja pričakovanja preverjena in izražena. 

Vem, da je prositi za tisto, kar potrebujem in odkrito govoriti o svojih pričakovanjih ranljivo.Tudi, ko delim in sem premišljena glede svojih pričakovanj, stvari pa se ne izidejo tako, kot sem mislila, da se bodo, razočaranje še vedno boli, a "hitreje" zbledi.  

Moj namen je, da "ostanem pri sebi", da se fokusiram na svoje doživljanje, da ne bežim od bolečine, pa tudi, da ne utonem v njej. Lahko se samo potapljam ali pa lebdim.

Ko ne komuniciram z ljudmi (v situacijah, ko gre za zlorabo moči-"avtoritete" ponavadi nimajo časa, zlorabijo zaupanje...si želim, da bi ostale kominikacijske linije odprte...če ne gre drugače v obliki mediacije...) od katerih pričakujem sodelovanje bodisi v domačem ali delovnem okolju, ko drug z drugim ne preverjamo svojih pričakovanj in ne izrazimo svojih potreb in želja, to vodi v razočaranje in prizadetost. 

Verjamem, da lahko pozdravimo razočaranje, vendar je pomembno, da ne podcenjujemo škode, ki jo povzroča našemu duhu.

Z razočaranjem pogosto verjamemo, da rezultat ni bil pod našim nadzorom (vendar se učimo več o tem, da ni vedno tako). Z obžalovanjem menimo, da so izid povzročile naše odločitve ali dejanja.

Zanimivo je, da raziskave kažejo, da kratkoročno ponavadi obžalujemo slabe rezultate tam, kjer smo ukrepali. Ko pa dolgoročno razmišljamo nazaj, pogosteje obžalujemo dejanja, ki jih nismo storili – česa nismo storili – in nanje mislimo kot na zamujene priložnosti.

Z leti in raziskovanjem sebe se zavedam, da z mojo nevrodivergenco čas doživljam popolnoma drugače. Dokler sem nezavedno želela "pripadati" običajnemu svetu sem tiščala na "gas", "se maskirala" in delala škodo predvsem sebi. Sebe,  svoje občutke sem "povozila", potlačila, nisem ukrepala, ko je bilo potrebno...žal mi je, obžalujem...in raziskujem naprej...