Nevrodivergentna na delavnici - UJEMI RITEM

Udeležila sem se delavnice UJEMI RITEM.

Svoje doživljanje bom opisala skozi lečo moje nevrodivergence - senzorne občutljivosti (vizualne, slušne, zavedanje telesa, gibalne...).

Glasba in gibanje sta poleg risanja, poezije... že od nekdaj moja "samoterapija", kljub dejstvu, da so mi že v otroštvu povedali "znalci", da nimam posluha, da je moj ritem "zmešan" in vsak poiskus učenja igranja instumentov se je končal pri meni z "zamrznitvijo" ob učiteljevem dretju name. Prav tako se je klavno končal vsak tipični poiskus učenja plesa. Učenje "četvorke" za maturantski ples je bilo zame "nočna mora". Da sem "neprizemljena", da "lebdim" so odkrivali vsi "znalci" različnih strok po vrsti.

Z leti (brez tablet) sem odkrila svoj način gibanja - plesanja, ki mi ustreza-in mi je v veselje. Imam srečo, da sem že od najstništva obkrožena  tudi z otroki, mladostniki in odraslimi, ki so podobno etiketirani in skupaj raziskujemo svetove drug drugega, se podpiramo in vzpodbujamo.

Poleg medsebojnega druženja, pa nevrodivergentni potrebujemo tudi zgled nekoga, ki je pripravljen deliti svoje znanje in čas z nami. Pomemenben je tudi občutek varnosti, občutek vključenosti.

Zase vem, da potrebujem tudi prilagoditve, kot so ušesni čepki (loop), primerna svetloba, dovolj tekočine, da ob dejavnostih ne dehidriram.

Nevrodivergentni imamo lahko večje izzive pri samostojnem uravnavanju svojega živčnega sistema in imamo lahko koristi od koregulacije drugega, ki razume nevrodivergenco, ima izkušnje in potrpljenje.

Naša voditeljica Urša, nas je spretno, z občutkom vodila po korakih. V prvem delu smo spoznavali naš srčni utrip - ritem svojega srca po prihodu na delavnico - stanje začetka.

Potrebovala sem več časa, da sem svoj ritem zaznala (imam tahikardijo) in ga narisala (na risbi spodaj - začetno stanje).

Nadaljevali smo  z vajo "box breathing" in po vaji zopet "lovili" svoj srčni utrip. (na risbi spodaj  - stanje po box breathingu).

Moj srčni utrip sem po ritmičnem dihanju lažje zaznala in začutila, da je ritem bolj umirjen :)

Sledilo je ritmičnino gibanje in pri tem sem imela izzive z usklajevanjem "možganov in telesa", kar je tudi značilno za nas nevrodivergentne. Če  imam na razpolago dovolj časa, se uskladim in ulovim ritem.

Pretok informacij v našem telesu vključuje dva osnovna sklopa sistemov: centralni živčni sistem ali CŽS (možgani in hrbtenjača) in periferni živčni sistem (sestavljen iz senzoričnega živčnega sistema, ki pošilja informacije v CŽS iz zunanjega okolja in notranji organi in motorični živčni sistem, ki pošilja informacije iz osrednjega živčevja mišicam, žlezam in organom, vključno s kožo).

Ker se informacije nenehno prilagajajo skozi tekoči tok notranjega in zunanjega gibanja, se gibljejo v dveh smereh: od osrednjega k perifernemu živčnemu sistemu in od perifernega k osrednjemu živčnemu sistemu. 

Izzivi telesnemu ritmu in času so lahko v različnih oblikah, odvisno od tega, kateri od teh tokov je vpleten, in tudi od tega, ali "takt drugega bobnarja" izhaja iz nehotenih ali samodejnih odzivov živčnega sistema (npr. boj ali beg zaradi strahu, refleksi) ali zaradi pomanjkanja prostovoljnega nadzora (npr. paraliza, dispraksija, posledice bolezni).

Nadaljevale smo z bobnanjem, uporabo drugih malih instrumentov in plesom.

Po bobnanju, gibanju in plesu, smo še tretjič zaznavale srčni ritem in ga narisale (na zgornji risbi stanje po bobnanju, gibanju in plesu).

Moj srčni utrip je bil po vsem tem gibanju lahko otipati in ritem utripa je bil umirjen (minimalna tahikardija, v primerjavi z začetnim stanjem).

Že od otroštva sem z prostim gibanjem, stimanjem, plesanjem usklajevala sisteme (nezavedno seveda) in se vsaj takrat počutila v sebi povezano. 

V tej delavnici pa sem dobila novo izkušnjo, ki jo nevrotipični verjetno  imenujejo prizemljenost. Zavedam se, da to ni trajen občutek, sem pa hvaležna, da sem sodelovala v delavnici in ujela svoj ritem.

Urša Hvala! 💪💃🥁