Intersekcionalnost, Avtizem - družbena identiteta in kultura

Intersekcionalnost je koncept, ki ga je leta 1989 v prostor teoretske analize vnesla profesorica Kimberlé Williams Crenshaw pri raziskovanju izkušenj dvojne diskriminacije, ki so jo doživljale ženske črne rase. 

V zadnjih letih pa se intersekcionanost uporablja kot zelo pomembno orodje analize in razumevanja strukturne diskriminacije. Nanaša se na istočasno izkušnjo kategoričnih in hierarhičnih klasifikacij kot so rasa, spol, spolna usmerjenost, narodnost, socialno ekonomski status, oviranost in nevrodivergence. 

Nanaša se tudi na dejstvo, da so oblike zatiranj, ki so pogosto razumljene kot ločene (na primer rasizem, diskriminacija na podlagi razredne pripadnosti, seksizem in ksenofobija), v resnici vzajemno soodvisne in že po naravi presečne – skupaj sestavljajo enoten sistem zatiranja. Temu primerno so privilegiji, ki jih uživamo, in diskriminacija, s katero se soočamo, produkt naše edinstvene pozicioniranosti v družbi, ki jo določajo ti družbeni klasifikatorji.

»Avtizem«, ki je bil nekoč patologiziran kot prirojena nezmožnost socialnega povezovanja, je postal družbena identiteta in kultura. (seveda v tujini, pri nas v SLO še nismo niti pribljižno tam... 😇)

Avtistična kultura nudi sprejemljive prostore za rast ljudi z avtizmom, vzornike, socialno podporo, načine za pozitivno razlago stigmatizirane identitete in priložnosti za razvoj krepitve moči kolektivne identitete. 

Te priložnosti lahko spodbujajo občutek namena in blaginje ter pomagajo narediti družbo bolj pravično. Avtistična kultura je relativno nova in je v veliki meri nastala na internetu (Kapp, 2020). 

Internet ponuja priložnosti za povezovanje v prostoru in času, kar je neprecenljivo za manjšine, ki morda nimajo dostopa do ljudi, kot so oni, v svojih fizičnih skupnostih. Vendar pa je internet tudi prostor, kjer ljudje hitro javno osramotijo ljudi, ki izražajo stališča, drugačna od njihovih (Ronson, 2016). 

Intersekcionalnost nas uči, da je pomembno razumeti razlike znotraj avtistične skupnosti, če želimo vsem avtistom pomagati izkusiti dostojanstvo, ki si ga zaslužijo. 

Dekker (2020), ki je ustanovil InLv-independent living on the autistic spectrum, kjer se je pojavila zamisel o nevrodiverziteti, je zapisal, da gibanje za nevrodiverziteto nikoli ni bilo namenjeno izključevanju ali sramoti avtističnih ljudi, ki na avtizem gledajo negativno in/ali si želijo, da ne bi bili avtisti. 

Kot je predlagal Chapman (2021), bi moralo gibanje za nevrodiverziteto sprejeti avtistično raznolikost, hkrati pa iskati empirično podporo za svojo osrednjo predpostavko, da raznolikost izboljšuje delovanje (npr. močnejši dokazi, da so bolj raznolike skupine bolj ustvarjalne, a doživljajo tudi več konfliktov; Torchia et al., 2015 ). 

Da bi razumeli razvoj avtistične identitete, vključno s potencialnimi vplivi gibanja nevrodiverzitete, moramo preučiti posameznikove in skupinske uspehe in borbe v povezavi s spreminjajočimi se družbenimi konteksti. 

Da bi spoštovali kulturno tradicijo gibanja za nevrodiverziteto, moramo uporabiti intersekcijsko lečo, da postanemo bolj prilagodljivi pri razumevanju razvoja pozitivne avtistične identitete in strategij za njegovo spodbujanje.

Viri:

Chapman, R. (2021). Neurodiversity and the social ecology of mental functions. Perspectives on Psychological Science, 16(6), 1360–1372.

Dekker, M. (2020). From exclusion to acceptance: Independent living on the frontline. In S. K. Kapp (Ed.), Autistic community and the neurodiversity movement: Stories from the frontline (pp. 41–49). Palgrave Macmillan.

Kapp, S. K. (Ed.) (2020). Autistic community and the neurodiversity movement: Stories from the frontline. Springer Nature.

Ronson, J. (2016). So you’ve been publicly shamed. Riverhead Books.

Torchia, M., Calabrò, A., & Morner, M. (2015). Board of directors’ diversity, creativity, and cognitive conflict: The role of board members’ interaction. International Studies of Management & Organization, 45(1), 6–24.