Vaje in podpora otrokom pri razvijanju nadzora impulzov
Nekateri otroci bodo po naravi imeli večjo sposobnost obvladovanja impulzov kot drugi. Potem so tu še otroci z motnjo pozornosti/hiperaktivnostjo ali drugo nevrodivergenco, zaradi katere je nadzor impulzov neverjetno težaven. Čeprav obstajajo stvari, ki jih lahko storimo, da bi pomagali razviti nadzor impulzov, bodo nekateri otroci še vedno potrebovali precej podpore pri tem.
Človeški možgani so popolnoma razviti šele globoko v naših 20. letih. Nenehno rastejo in se spreminjajo ter se učijo. Del naših možganov, ki je sposoben nekakšnega nadzora impulzov, se zares ne vključi do skoraj 4. leta starosti in tudi takrat ne povsem. Potem, ko mislimo, da so naši otroci končno obvladali impulze, gredo možgani skozi novo veliko spremembo v razvoju prav okoli pubertete. Kar pomeni, da z adolescenco pride spet do slabe kontrole impulzov, z dodatnim bonusom hormonov. Čeprav je težko, se trudijo, kot zmorejo v tem trenutku.
In tako se v situaciji, še posebej, ko so čustva močna odzovejo impulzivno. Zakaj? Ker otroci še niso razvili sposobnosti da bi se ustavili, preučili okolico, razmislili o možnih posledicah in se odločili, ali je to pravi čas za ukrepanje. Če otroke vprašate, zakaj so naredil to, kar so naredil, vam ne znajo povedati, le reagirali so v trenutku. Z vajo in podporo lahko otrokom pomagamo razviti te veščine, vendar je tako kot za učenje branja potreben čas.
1. Poimenovanje občutkov:
Ko so otroci majhni, so preplavljeni s čustvi, ki jih kot val "zalije". Nad tem nimajo nadzora in v resnici ne razumejo, kaj to je. Naša naloga je, da jim poimenujemo čustva. Tako kot se morajo otroci naučiti govoriti, se morajo naučiti jezika čustev. Občutek jeze morajo povezati s svojim srčnim utripanjem, vročino, željo po vpitju in brcanju. Ko lahko občutek poimenujemo, postane manj strašljiv, postane normalen, nekaj, kar doživljamo vsi.
Obstajajo znanstvene raziskave, ki pojasnjujejo, zakaj je poimenovanje občutkov koristno. Ko smo v zelo čustvenem stanju, prevzamejo "vodstvo" naši limbični ali čustveni možgani. Ne moremo več razmišljati jasno in logično. Naši možgani so v načinu preživetja in bodo naredili, kar morajo, bodisi se borijo, bežijo ali zamrznejo in nobeno razmišljanje ne bo delovalo.
Vendar pa je raziskava pokazala, da če lahko poimenujemo čustvo, se aktivira prefrontalni korteks ali razmišljajoči del možganov (Lieberman, 2007). V bistvu torej, ko nas ali našega otroka preplavi čustvo, lahko povemo, kaj je to čustvo. To bo upočasnilo čustveni tobogan in začelo proces, ki bo pomagal pri jasnejšem razmišljanju in iskanju rešitve.
Podporno je tudi, da se pogosto pogovarjamo z otroki o čustvih, beremo knjige o njih, uporabljamo vizualne elemente (kartice s slikami različnih čustvenih izrazov) in jim pomagamo razumeti, kako se počutijo. Tako nam bodo, ko pridejo v čustveno stisko, bolj verjetno povedali, kaj čutijo, in upočasnili impulz.
2. Navodila naj bodo jasna
Ko se otroci borijo z nadzorom impulzov, se zlahka zamotijo, ko poskušajo povezati vse informacije okoli sebe. S tem, ko jim dajemo navodila z več nalogami, jim ne delamo nobene usluge. Reči "pojdi po krtačo za lase, daj kosilo v torbo in poberi oblačila s tal", je morda preveč za njih. Naj bo preprosto. Če želite, da ostanejo osredotočeni in na pravi poti, poskrbite, da predelajo, kar ste povedali, lahko jim pomaga, da vam to ponovijo ali jim prikažemo vizualno.
3. Težavo – rešite skupaj
Učenje reševanja problemov je neverjetno močno orodje za izboljšanje nadzora impulzov. Ko podpiramo naše otroke, da poskušajo sami najti rešitve, namesto da bi mi sami planili in jim dali vse odgovore, jim pomagamo razviti razumevanje možnih posledic in zaupanje, da imajo nekaj nadzora nad svojim življenjem.
Na primer, ko ugotavljajo kako zgraditi stolp s kockami, lahko mi, namesto, da rečemo "ne, to ne bo delovalo, naredi ...", stopimo nazaj in rečemo: "Sprašujem se, kaj se bo zgodilo, če to storiš ? Kaj drugega bi lahko naredil?" Kadarkoli lahko, naj vaši otroci razmislijo o tem, kaj bi lahko storili, in razmislite o čim več možnostih. Naj pomislijo, kaj bi se zgodilo, če bi izbrali to možnost, dobro ali slabo, da bodo lahko videli zakaj so nekatere izbire boljše od drugih.
4. Čuječnost - (meditacija po starem)
Čuječnost je vračanje sebe v sedanji trenutek, zavedanje svojih čutov, misli in čustev v tem trenutku. Čuječnost pomaga zgraditi nevrološke poti, ki spodbujajo osredotočenost in kognitivni nadzor. Do teh veščin dostopamo iz prefrontalnega korteksa možganov. V otroštvu in adolescenci se prefrontalni korteks najbolj razvije. Tako otroci v bistvu z vadbo čuječnosti na teh ključnih stopnjah razvoja gradijo poti za večjo osredotočenost, nadzor in čustveno regulacijo, ki jih bodo spremljali vse življenje.
Opraviti je treba veliko dejavnosti čuječnosti. Naj bo zabavna in redna vadba. Pomagajte jim, da se naučijo upočasniti dihanje in se povezati s svojimi čutili, naj prepoznajo, kaj lahko vidijo, slišijo, čutijo, vonjajo in okusijo. Ali pa preprosto počasi pihajte mehurčke in opazujte barve, ko pokajo. Povežite se s tem, kako se počuti njihovo telo, ko to počnejo. Če vadijo, ko so umirjeni, je večja verjetnost, da bodo to lahko storili, ko so neregulirani.
Čuječnost - kratke vaje za otroke
5. Igre za nadzor impulzov
Otroške igre, ki zahtevajo poslušanje, sledenje navodilom in ustavljanje, so fantastične pri razvijanju nadzora impulzov. Igre, kot "Simon pravi", "sledi vodji" ali "kipci", vse od otrok zahtevajo, da se osredotočijo na dogajanje in se odzovejo. Te zabavne igre dejansko pomagajo razviti spretnosti nadzora impulzov.
Ni komentarjev: