Samozagovorništvo in nevrodivergentni ljudje

 

Ne glede na to, kako zakonito in pravilno je, samozagovorništvo ni udobno in blažilno. Ljudem, ki so navajeni, da imajo moč nad nami, ne daje toplega občutka, da nam pomagajo, niti njihova stališča o tem, kaj bi morali početi, ne morejo prevladati nad nami in govoriti skozi nas. Ne morejo se pretvarjati, da odpravljajo neenakosti moči med nami in še naprej živeti v pravljični deželi, »kjer smo vsi enaki in da to je tisto, kar šteje«.

 

Samozagovorništvo jih bo prestrašilo in prisililo, da se reflektirajo (ponavadi jih to prestraši, saj je težko priznati samemu sebi, da je v praksi drugače kot v teoriji…posebno, če je to njihova teorija, ki se dobro prodaja…)  To ne velja velja le za nevrotipične, ampak tudi za nevrodivergentne (ki jih nevrotipični imenujejo invalide), ki so se navajeni počutiti boljše od drugih vrst nevrodivergentnih.

Kakorkoli…skozi čas je raziskovalce zanimalo, kako otroci rastejo in se razvijajo. Opazili so, da čeprav je vsak otrok drugačen, obstaja poseben vzorec, ki sledi pri razvoju možganov večini otrok. Ta vzorec razvoja možganov, ki ga doživlja večina prebivalstva, se imenuje nevrotipični razvoj.

 

Obstaja tudi del ljudi, ki ne doživlja razvoja možganov na ta način. Znanstveniki menijo, da so ti ljudje nevrodivergentni. Torej, če je nekdo nevrodivergenten, preprosto pomeni, da se njegovi možgani razvijajo na drugačen način. Čeprav se zdi, da je več ljudi z nevrotipičnim razvojem, je tudi veliko ljudi z nevrodivergentnim razvojem.

 

Nevrodivergentni razvoj se nanaša na vsakogar, katerega možgani se razvijajo drugače kot »možgani večine« drugih ljudi. To je lahko nekdo z avtizmom, nekdo z motnjo senzorične obdelave, anksioznostjo, depresijo, ADHD ali disleksijo. Če njihovi možgani ne sledijo "tipičnemu" razvoju, se lahko štejejo za nevrodivergentne.

 

Če smo nevrodivergentni, NE pomeni, da smo zlomljeni, da je to bolezen, da smo čudni ali nismo tako dobri kot ljudje, ki se razvijajo »tipično«. To je le način, kako opisati, kako se je razvilo naše telo, in pomagati drugim razumeti nekatere izzive, s katerimi se morda soočamo.

 

Človek, ki potrebuje očala, ni »manj« od osebe z normalnim vidom. To samo pomeni, da mora nekomu dati vedeti, da brez pomoči ne vidi dobro. Človek, ki ima amputirano nogo, ni "zlomljen". Morda bo potreboval protetiko ali invalidski voziček, ki ji mu pomagal pri premikanju, vendar je to  še vedno vreden človek.

 

Vsak ima del sebe, ki se ne šteje za "tipičnega". To ni nič slabega. Res je, da lahko povzroči nekaj nevšečnosti, a ko se naučimo več o naši drugačnosti, lahko naredimo načrt, da bi te nevšečnosti naredili manj neprijetne.

 

Enako velja za nevrodivergenco. Obstajajo nekatere stvari, povezane z nevrodivergentnostjo, ki so lahko neprijetne. Te izkušnje je včasih težko razložiti nevrotipičnim ljudem, ker jih nikoli niso doživeli in ne vedo, kako naj se z njimi povežejo. Zaradi tega lahko nekatere situacije postanejo težavne.

 

Ampak obstaja dobra novica! Ko smo sposobni prepoznati področja, ki so za nas težka ali neprijetna, lahko začnemo delati načrt, da bo življenje bolj udobno. To se začne s tem, da lahko drugim razložimo svoje izkušnje, potrebe in želje po prilagoditvah in nato naredimo načrt, ki nam bo pomagal biti boj uspešen v kateri koli situaciji.

 

Učenje, kako prositi za tisto, kar potrebujemo in želimo, se imenuje samozagovorništvo.

 

Da se bomo uspešno samozagovarjali in morda postali zagovorniki mlajšim se je dobro seznaniti tudi z nekaterimi pojmi, ki opisujejo diskriminiranje drugačnosti in eden ključnih je  ableizem.