Maska 2. - senca, Jaz

...k pridem skoz vrata, sonček pa skozi okno, pa se srečam pr naslednjih vratih s svojo senco...

Maska je  "javni jaz" in jo bolj ali manj uporabljamo vsi - pa če se tega zavedamo ali ne. Različne maske, za različne priložnosti ;)

Kaj se skriva pod masko? Ponavadi naše sence, ki se jih bolj ali manj sramujemo.

Zakaj si nadevamo maske?

Joan Borisyenko pravi: "Identificiramo se s svojimi napakami in želmo, da bi bili "dobri", "popolni", ali vsaj sprejemljivi, ter iščemo vrednost v svojih dosežkih. 

Nadevamo si različne maske in poze ega, zaradi katerih naj bi se zdeli vredni ljubezni in spoštovanja, pa še zmeraj čutimo notranjo praznino. 

Naša samokritika je strog sodnik, ki nam govori, da nismo nikoli dovolj dobri, nikoli vredni svoje ljubezni. Kljub vsem svojim dosežkom se ne moremo umiriti in se sprejeti, počutimo se krive in pod stresom. Pozabili smo, kdo smo v resnici. " 

Maska je oblika prisilnega vedenja, ki smo ga prevzeli v otroštvu, da bi nas zavarovalo pred bolečino nesprejetosti takšne kakršni smo.

In čeprav se maska ne zmore dobro prilagoditi odraslemu življenju in nam ponavadi povzroči nove bolečine, si ne moremo kaj, da si je nebi še kar naprej natikali.

Kadar naše maske kar naprej privabljajo maske drugih ljudi, smo kot prazni oklepi, ki se udeležujejo viteškega turnirja. Naše vedenje ni zavestno, ampak posledica starega pogojevanja. Ne privlačimo Jaza v drugih in ne delimo z njimi modrosti, radosti, miru in ustvarjalnosti pristnih medsebojnih mostov.

Ko svobodno sprejemamo, da smo kar smo in doživljamo svoja čustva, ne da bi nas skrbelo ali je to komu všeč ali ne, takrat smo  pravi Jaz. Dovolimo si biti srečni ali žalostni, jezni ali samozadovoljni odvisno od razpoloženja; ne lepimo si mask zaradi katerih bi se počutili preplašene, prazne, depresivne in nepovezane s pravimi čustvi in impulzi, ki so spravljeni pod maskami.

Te skrite impulze, tiste naše dele, ki jih tlačimo pod masko, je Carl g. Jung imenoval senca.

Sledi veliko psiholoških teorij in terapij, ki so nam lahko v pomoč pri prepoznavanju naših mask in analiziranju, zakaj smo si jih začeli natikati, a to le delno rešuje problem. Joan Borisyenko piše, da nobena terapija ni popolna, dokler se ne naučimo potolažiti sami sebe in se znova povezati s preplašenim otrokom, ki še zmeraj živi v nas odraslih.

Ameriški pesnik Robert Bly primerja senco z veliko bisago, ki jo vlečemo za seboj. V njej so vsi tisti deli, ki jih naši starši niso marali, ki so se učiteljem zdeli poredni, ki so jih duhovniki ožigosali za brezbožne in tako naprej. V njej je spravljen sleherni impulz in čustvo, zaradi katerega nas je bilo kdajkoli sram.

Senca vsebuje življenjsko energijo naravnega otroka, ki so jo morda sramotili zaradi uporništva, seksualnosti, spontanosti,vznemirjenja ali celo potrebe po počitku, sanjarjenja in ustvarjanja, ki so jo kritizirali kot lenobo.

Običajna razlaga, da se energija zgublja, ko se telo stara, je bolj racionalizacija kot biološko dejstvo. Vsi smo že doživeli mogočno energijo, ki spremlja izbruh ustvarjalnosti, kadar načrtujemo počitnice, ureditev vrta, kadar se pripravljamo, da bomo naslikali sliko ali napisali pesem, skratka ob katerem koli ustvarjalnem ali vznemirljivem projektu, zaradi katerega smo "v visoki prestavi". Vsi smo tudi doživeli občutek izčrpanosti, kadar smo se v kakšni situaciji vdali.

Fizična energija niha glede na mentalno stanje, Ponavadi imamo na zalogi več energije, kakor pa je porabimo. Kje je torej?

Carl.G. Jung nas je napotil, naj jo iščemo v vseh svojih zatajenih delih, ki smo jih ponudili svojim staršem, pa jih niso marali. Te darove, smo potem skrili v senci, kot jo imenuje Jung, Ko si spet priznamo to senco, dobimo energijo za potovanje, na katerem znova odkrivamo Jaz in svojo večno naravo, ki je tako del duha, kot osebnosti, ki izkuša radost in bolečine tega življenja.