Senzorna občutljivost - 2. - nevrodivergentna pri zdravniku, urgenci, v bolnici

So obdobja v življenju, ko moram bodisi k splošnemu zdravniku, zobozdravniku, na urgenco in v bolnico.

Nič posebnega, to spada k življenju, mi večkrat rečejo nevrotipični.  

In res, prav nič posebnega, le moje doživljanje je drugačno.

Kombinacija stresa, negotovosti, (čakanje, ko na urgenci prosim za spremstvo do WC-ja in čakam in čakam več kot eno uro ...), skrbi zaradi poškodbe ali zdravstvenega stanja, zaradi katerega se znajdem tam, senzorne občutljivosti (močne luči, utripajoče luči, piskanje raznih aparatur ...) in čustvene občutljivosti (na urgenci smo na kupu vsi, od jokajočih otrok, hudo poškodovanih, umirajočih ...)  lahko privede do zloma ali pa popolnoma "zamrznem".

Letos marca sem bila pet dni hospitalizirana na nevrološki kliniki in ker ni bilo prostora v sobah,  sem po prvemu dnevu in noči na intenzivni, preživela štiri dni in noči v postelji na hodniku nevrološke klinike – luči gorijo na hodniku noč in dan. Nisem spala in tudi, ko sem prišla domov sem imela še mesec dni težave s spanjem. 


 ...luksuz na hodniku nevrološke ...nočna posoda zmaga ...😅

In na moji desni stopnišče ...So me prestavili, na drug hodnik, da zdravstveno osebje ne bi kap, ko pridejo po stopnicah in padejo v ...







Na tem drugem hodniku pa sem doživljala posebno zgodbo ...na moji desni je bila soba za umirajoče ...in ves čas so lahko svojci prihajali in odhajali ... se pogovarjali, kregali, jokali ...



Večinoma sem tudi jaz prejokala dneve in noči, komaj sem čakala, da "spokam" domov.

Osebje moj odziv ni razumelo. Namesto, da bi me vprašali, kaj doživljam, so to preskočili in mi  sporočali, da sem vendar dovolj stara, odrasla oseba in naj s temu primerno vedem.






Na moje vprašanje ali je jok prepovedan, nisem dobila odgovora.



Moja osebna zdravnica mi je, ko sem ji povedala, da po hospitalizaciji ne spim in da sem v bolnici veliko jokala,  postavila novo diagnozo : "čustvena inkontinenca"  in mi predlagala tablete proti depri.









In ja, "čustvena inkontinenca" je  lahko stanje po poškodbi možganov (reference).

Jaz se nekako (še)ne vidim v tem kontekstu, moj jok je bil predvsem posledica, da prijazno rečem, "neugodnih razmer", ki so spremljale mojo hospitalizacijo in verjetno moje senzorno – čustvene občutljivosti, mojih nevrorazličnih možganov od nekdaj ter stranskih učinkov zdravil in testiranja na kovid (vrtoglavica, tahikardija, migrene ...) in neupoštevanja mojih pripomb.

In jok (procesiranje) mi je v bistvu pomagalo, da sem zdržala tam pet dni (lačnaaaaaa  – ob neupoštevanju mojega načina prehranjevanja: brez glutena, brez mlečnih izdelkov, brez mesa, brez soje in ostalih alergenov, ki jih že od nekdaj ne prenašam). Štiri dni so porabili, da so mi sestavili, kolikor toliko primeren jedilnik – torej zadnji dan sem dobila kosilo pred odhodom domov.


                               V intenzivni pa je bila to moja večerja  😋




Če, lahko razumem, da so razmere v zdravstvu globalno v slabem stanju, pa me čudi beden odnos zdravnikov do ljudi, ki nismo nevrotipični, ki se tam znajdemo zaradi zdravstvenih dogodkov, ki jih sami ne moremo urediti in potrebujemo njihovo pomoč.

In takrat naj bi med drugim tudi  veljalo: 














“It is such a secret place, the land of tears.” ~ Antoine de St. Exupery
______________________________________________________

"I understand now that I’m not a mess but a deeply feeling person in a messy world. I explain that now, when someone asks me why I cry so often, I say, 'For the same reason I laugh so often... because I’m paying attention.'" --Glennon Doyle Melton
________________________________________________________________________________________
po opravljenih samoplačniških preiskavah srca (ker moja zdravnica je pač mnenja da sem imela strdek zaradi  povečanega holesterola -ki je bil takrat 3,1- in da je moja tahikardija posledica čustvene inkontinence....mi ona ne bo predpisala napotnic za preiskave srca....ja ona že ve LOL) so izvidi: PFO in ASA ...in zdaj ??? Čakajo me še bolj "zoprne" preiskave in morda tudi poseg. 



___________________________________________________________________________________
"In my case, it’s likely the medical professionals were just trying to do their jobs. But to the 3-year-old version of me, the lifesaving procedure I underwent was a violating and confusing experience I ended up carrying with me for years."

Več na:
Medical Trauma Exists, and It’s More Common Than You Might Think


Moj spomin na doživljanje kapi

(moja artterapija konec marca 2022)










Ni komentarjev:

Zagotavlja Blogger.